Nekako v navado nam je že prišlo, da - poletnih zgodb žejni - na Veliki Šmaren od trenutnega metropolita slovenskega in nadškofa belega mesta pričakujemo kakšno bolj »zabeljeno« (kot bi dejal tihotapec z Vrha pri Sveti trojici). Najsibo splav, družina, šola, mediji… da se le tepe s (priznajmo si) prevladujočo logiko liberalizma, ki je očitno velika zmagovalka tranzicijskega medideološkega boja za obstanek. Če je ob Rodetovi prvi maši na Brezjah (»ta sramotni 55. člen ustave«) na noge skočila vsa Slovenija (četrtina iz ogorčenja, četrtina iz navdušenja, polovica pa zato, ker niso več videli čez one druge, ki so že stali), je bil Rodetov »urbi et orbi« naslednje leto že malo manjši hit - nadaljevanja so pač le redkokdaj uspešnejša od izvirnikov. Tretje leto - ista zgodba… In tako leto za letom. Množica na Brezjah ni bila nič manjša, ampak ti ljudje itak niso bili tam zgolj zato, ker bi hoteli poslušati človeka, ki bere Le Monde, pač pa iz lastnih duhovnih vzgibov (upajmo vsaj, da je temu tako).
Letos, leta gospodovega dva tisoč drugega, pa se je zgodil preobrat. Twist. Črno je kar naenkrat postalo belo. Še bolje: postalo je modro. Modra barva kot barva liberalnosti, libertarnosti in črna kot barva klera, enotnosti, dogme. Franc Rode je kristjane pozval, naj se ne pustijo zapeljati medijem, ki da gonijo eno samo, neoliberalistično, resnico. Naj raje mislijo z lastno glavo. Naj sprevidijo, naj prerežejo tančico, ki jim prekriva veke, naj snamejo rožnate naočnike, ki jim jih je nataknila trenutna oblast.
Hec. Prvi mož Cerkve na Slovenskem, ustanove, ki je bila nemalokrat bolj papeška od papeža, je svoje ovčice pozval, naj - za božjo voljo! - mislijo, tuhtajo, kritizirajo, ocenjujejo. Morda je pisec teh vrstic indoktriniran s strani šolskega sistema, ki še vedno zaudarja po prejšnjem režimu, a Cerkev (njena slovenska filiala pa še posebej) se je vedno zdela kot popolni antipod imperativu kritičnega razmisleka. Razmišljajoč, kritičen um je nevaren um. Nevaren za vsakršno togo, avtoritarno strukturo, kakršna je (pa saj ni edina) katoliška Cerkev. Kaj je torej tako hudega v dolini šentflorjanski, da je ljubljanski nadškof »svojim« naročil, naj se sovražnika lotijo z njegovim lastnim orožjem? Je mar res, da so vsi (vidnejši, bolj brani in gledani) slovenski mediji pokleknili pred diktatom kapitala in političnim menstrualnim ciklom, ki v obliki bodisi parlamentarnih bodisi lokalnih volitev pride na vsaki dve leti? Poglejmo…
Belgijska KBC je dobila dovoljenje za prevzem 34% odstotkov NLB. Enkrat spomladi se je državnim medijem »zgodil« faux pas, ko so objavili, da si KBC želi prevzeti 50 % NLB. Novico je objavila STA, povzel jo je državni radio in tudi objavil izjavo enega od članov uprave KBC, ki je izjavil točno to. KBC si želi 50% upravljavski delež v NLB. Bojda je v državnem vrhu nastal cel kraval. Parlamentarci so zahtevali izredno sejo, finančni minister Rop je direktorja STA Vezovnika po telefonu nahrulil, češ kaj da se gredo, Vezovnik je seveda gnojnico zlil naprej po podrejenih, nazadnje pa jo je po smrčku dobila dopisnica iz Bruslja, ki je zgolj opravljala svoje delo. STA je vest preklicala, nihče več pa se ne spomni, da je član uprave KBC dejansko dejal, da hočejo polovico upravljavskega deleža v NLB. Kritično razmišljanje, podpiranje svobode govora, provokativna novinarska vprašanja, iskanje lukenj v logiki - zvezde stalnice libertarnega uma, s katerim se je nekdaj dičila vladajoča liberalna garnitura - so bile odkupljene za 505 milijonov evrov.
Drugi primer. Avtonomna cona Molotov si je zagotovo priborila nerealno velik del medijske pozornosti. Človek bi pričakoval, da jim bodo nekdanji ZSMSjevci stekli v naročje, jih povabili na pivo, šli vsaj na kak koncert na Kurilniški 3. Daleč od tega. Oblast jim namesto tega na tiskovne konference pošilja policiste v civilu. Molotovci jih razkrinkajo, nacionalna TV jih posname, vsi novinarji vidijo, kaj se je zgodilo. A vendar: STA v poročilu o tiskovki izpusti del o razkrinkanih policistih. Nacionalna TV novico spremeni v vest, brez posnetih izjav in omembe policijskega nadzora. Nacionalni radio tudi ostane gluh za izjave Molotovcev o politični policiji. Svoboda govora, svoboda združevanja, svoboda ustvarjanja - zvezde stalnice libertarnega uma, s katerimi se je nekdaj dičila vladajoča liberalna garnitura - so bile odkupljene. Verjetno za dosti manj, kot za 505 milijonov evrov.
Le dva primera. A zgodila sta se letos. Eden spomladi, drugi pa tik pred Velikim Šmarnom. Vladnega letala ne bomo pogrevali. Vladnih avtomobilov tudi ne. O zvezi NATO kdaj drugič. O Vzajemni takisto. O vstopu v EU vlada presenetljivo enotno prepričanje. O hrvaško-slovenskem sporu tudi. Je mar mogoče, da ima Rode prav? Kako kritične morajo biti razmere, da se Cerkev - vsaj navzven - odpove nadzoru nad mislimi svojih vernikov? Greh v mislih je bojda hujši od telesnega greha. Kako hudo mora biti, da glava Cerkve svoje vernike pozove, naj vendarle grešijo v mislih, saj je to bolje, kot pa da verjamejo oblasti. So stvari res tako zavožene, da je modra garnitura začela razmišljati »črno« in mora črna garnitura zato začeti razmišljati »modro«? Morda pa bo kmalu konec sveta.